RADIO

- OD GOSTA IZ VESOLJA DO NEPOGRE[LJIVEGA PRIJATELJA

Tako se je glasil del reklamnega teksta, ki je v za~etku tridesetih let slovenskemu kupcu ponujal radijske aparate avstrijske znamke Radione. ^ude`na naprava, rezultat kompleksne tehnologije, si je takrat `e {iroko odprla vrata v {tevilne domove po svetu in kanila dodobra spremeniti `ivljenje in tok civilizacije v dvajsetem stoletju. Radio je bil prvi v nizu velike trojice radio - televizija - ra~unalnik, ki je odlo~no zaznamoval globalne spremembe v kulturnem, socialnem, ekonomskem in politi~nem dojemanju sveta, prvi, ki je v navidez neskon~ne razse`nosti sveta razpel mre`o hipnega prenosa informacij, zabavo in kulturo pa iz gledali{~, oper in koncertnih odrov prenesel neposredno v toplino doma~ega naslanja~a. Radio je bil dolgo pri~akovana (iz)najdba, ki je v kratkem ~asu postala nepogre{ljiv ~lovekov spremljevalec, elektri~ni aparat z nepreklicno domovinsko pravico v vsakem domu, v vsakem prostoru. [e danes ~esto prvi krsti novo domovanje, veliko pred prihodom drugih nepogre{ljivih gospodinjskih ali avdiovizuelnih aparatov. Radio je z nami doma, v avtu, slu`bi ali na po~itnicah. Njegova prisotnost je `e tako samoumevna, da si te`ko predstavljamo ~ase evfori~nega navdu{enja in nezaupljivega zavra~anja pred pribli`no osemdesetimi leti, ko je radio za~el svoj zmagoslavni pohod v ~love{ke domove. V svoji zgodovini, ki se je za~ela pred ve~ kot sto leti, je radio {el skozi razli~na obdobja, tako tehnolo{kega razvoja kot oblikovnih re{itev, skozi mnoge v~asih nasprotujo~e si pomene v razvoju kulture XX. stoletja, pre`ivel je razli~ne socialne statuse, vrhunce in spuste, da bi vse do danes ohranil pomembno vlogo kot ~lovekov vsakodnevni spremljevalec.

Konec devetnajstega stoletja z vzpenjajo~o se vero v industrijski napredek je bil tudi ~as velikih odkritij, povezanih z elektriko in elektromagnetnim valovanjem, ~e se omejim le na podro~ja, ki se ti~ejo pri~ujo~ega teksta. Odkritja na tem podro~ju so se dopolnjevala leto za letom. Znanstveniki so dokazali obstoj elektromagnetnih polj in izra~unali hitrost gibanja elektromagnetnega valovanja, s tem pa so se odprla vrata k brez`i~nemu prenosu zvo~nih impulzov.

Veliko vlogo pri tem razvoju je odigral v Liki rojeni Srb Nikola Tesla, ki je v za~etku osemdesetih let sku{al v Ameriki najti ve~ razumevanja in finan~ne podpore za svoje poskuse, kot mu jih je nudila rodna Evropa. Potem, ko je pomembno nadgradil Edisonove iznajdbe z genialno uporabo izmeni~nih tokov, se je posvetil tudi neverjetnemu poskusu brez`i~nega prenosa zvo~nih signalov. Z izrabo samoindukcijskih lastnosti tuljav in resonance je ugotovil, da bi lahko elektri~no energijo prena{ali na ve~je razdalje tudi brez prevodnih `ic, podobno pa velja tudi za elektromagnetna valovanja. Svojo zamisel, ki je takrat zvenela bolj utopi~no kot genialno, je leta 1893 podkrepil z besedami, ki jasno dokazujejo njegovo vizionarstvo tudi na podro~ju bodo~e radijske tehnike:

" V zvezi z resonanco in s problemom prenosa energije po eni sami `ici se bom dotaknil {e enega predmeta, ki ga imam stalno v mislih in se nana{a na blaginjo vseh nas. To je prenos razumljivih signalov in znakov in morda tudi energije na razdaljo brez prevodnih `ic. Dan za dnem raste v meni prepri~anje o mo`nosti in prakti~nosti te ideje, ~eprav vem, da veliko u~enjakov no~e verjeti, da je kaj takega mo`no dose~i. Moje prepri~anje pa je tako veliko, da vidim v tem enega najpomembnej{ih problemov elektrotehnike, ki se bo slejkoprej uresni~il. Ideja o prenosu na{ih misli na razdaljo brez `ice je naravna posledica najnovej{ega raziskovanja na podro~ju elektrike."

Tega leta je Tesla `e postavil prvo anteno (ki jo je sam sicer imenoval terminal) in jo spojil z zemljo, leta 1899 pa je svoje tosmerne poskuse kronal z brez`i~nim oddajanjem telegrafskih znakov na razdaljo ve~ kot 1000 kilometrov. Toda Tesla, ki ga je na drugem polu genialnosti ozna~evalo ~uda{tvo, hipersenzibilnost in popolna finan~na nespretnost, svojih izumov ni uspel vnov~iti ne denarno in {e manj za slavo.

Zato pa je to uspelo mladeni~u, ki je ob dobrem finan~nem zaledju svojih star{ev in s prirojeno marketin{ko `ilico sredi devetdesetih let v rodni Italiji za~el eksperimentirati z brez`i~nim oddajanjem. Guglielmo Marconi, katerega prvi poskusi, ki jih naredil, ko je zdru`il predhodna spoznanja Herza, Tesle in drugih, se sicer niso mogli meriti z vizionarstvom kak{nega Tesle ali Edisona, vendar je te pomanjkljivosti prekril njegov prakti~ni duh in `elja po eksperimentiranju. Bil je eden redkih, ki je predvidel mo`nost komercialne uporabe novih tehnologij in zato `e leta 1898, potem, ko se je takoreko~ na povabilo Zdru`enega Kraljestva preselil v Anglijo, tam ustanovil podjetje Marconi Wireless Telegraph Company. Na otoku je z dobrim tr`enjem svojega imena in ob izdatni podpori dr`ave, ki se je `e zavedla pomena primata v novi tehnologiji, hkrati pa je v njej videla tudi prakti~en pomen v povezavi s svojimi kolonijami, postavil laboratorij in eksperimentiral z oddajanjem morsejevih znakov. Dolgo ~asa njegovi signali niso presegali dometa 50 km, kar pa je zado{~alo, da je svoje prve aparate, ki jih imamo danes za predhodnike sodobnega radia, prodajal angle{ki kraljici, ki je tako imela mo`nost biti v neposredni zvezi s svojim nekaj milj oddaljenim sinom, vale{kim princem.

Leta 1901 je Marconiju kon~no uspel veliki met, brez`i~ni prenos SOS signala preko Atlantskega oceana, s tem pa se je v zgodovino zapisal kot za~etnik radijske tehnike. Za svoj prispevek je kasneje dobil Nobelovo nagrado, Nikola Tesla pa {tirideset let kasneje sodno priznanje, da so bili nekateri klju~ni Marconijevi patenti pravzaprav njegovo delo.

Razvoj radia v prvih desetletjih dvajsetega stoletja je bil omejen predvsem na izbolj{anje prenosa radiotelegrafskih znakov na ~im ve~je razdalje in je torej svoje mesto na{el kot {e en znanstveni aparat na krovu prekooceanskih ladij, v voja{kih poveljstvih in po{tnih uradih. Pravzaprav je v teh pionirskih ~asih le malokdo pomislil na to, da bi bil radio lahko kdaj mno`i~no uporaben, kaj {ele, da bi postal del doma~e zabave. Do I. svetovne vojne so tovarne brez`i~ne tehnologije proizvajale le posami~ne sestavne dele za oddajnike in sprejemnike, uporabniki pa so jih potem kar sami sestavili na mizi ladijske kabine, po{tnega urada ali znanstvenega laboratorija, kjer so se v svoji nezakriti pojavnosti dobro vklopili v tehni~ni izgled drugih naprav. Vojna je pred radio postavila nove zahteve. Ob~utljivo drobovje stroja je bilo potrebno zavarovati pred po{kodbami in ga prirediti za transport. Tako so dele vgradili v kovinske ali lesene {katle in aparatu dali osnovno podobo, ki jo ima {e danes.

Po vojni je zanimanje za rabo radia tudi v civilne namene mo~no naraslo. Veliko entuziastov je `e sestavljalo svoje sprejemnike, pa ~eprav preko njih v svoje domove, razen oddaljenega piskanja ladijskih signalov ali v najbolj{em primeru odzvanjanja ure z Eifflovega stolpa, niso sli{ali prav veliko. Toda navdu{enje nad mo`nostjo, da sli{i{ nekaj neposredno, tu in zdaj, brez ~asovnega zamika, je odtehtalo manjko poslu{ljivega. Gramofon, ki je bil takrat `e dodobra udoma~en v me{~anskih hi{ah, je sicer ponujal ~udovito mo`nost poslu{anja opere doma in poskrbel za plesno glasbo, ko je bila v hi{i zabava, a vse to je bilo konzervirano, posneto enkrat v preteklosti, radio pa je ponujal stik s sedanjostjo nekje drugje. Ti prvi aparati, ki so slu`ili sprejemanju radijskih valov, so bili zelo preprosti, sestavljeni iz treh, {tirih komponent, od katerih je bila najpomembnej{a kristalni detektor. Za sestavljanje ni bilo potrebno kak{no posebno znanje, aparati pa tudi niso potrebovali dodatnega elektri~nega napajanja, saj je za sprejem zado{~ala antena. ^eprav silno enostavni za upravljanje, pa so ti preprosti sprejemniki zahtevali veliko potrpljenja in natan~nosti, da je uporabnik lahko preko priklju~enih slu{alk ujel {ibke signale. Kot so ti prvi sprejemniki v me{~anskih hi{ah skrbeli za sodoben videz in moderne nazore lastnikov, so po drugi strani s svojim tehni~nim izgledom predstavljali tujek in kot so bili nekateri nad radiem fascinirani, so se ga drugi dobesedno bali. Ideja elektromagnetnih valov, ki potujejo pa zraku in posedujejo magi~no mo~ prenosa zvoka, je bila za mnoge prej stra{ljiva kot privla~na.

Kristalni detektorji so imeli vsaj eno veliko pomanjkljivost: tudi najmo~nej{i signal je bil {e vedno {ibak in ga ni bilo mogo~e oja~iti, sli{al pa ga je le, kdor je imel na glavi slu{alke. V dvajsetih letih pa so se pojavili `e tudi prvi sprejemniki na baterije, ki so uporabljali elektronke. @e leta 1906 je Ameri~an Lee De Forest, na podlagi prej{njih odkritij Edisona in Fleminga, razvil takoimenovano triodo, elektronko, kjer je v vakuumsko stekleno kroglo poleg anodne in katodne kovinske plo{~e, med katerima ob dotoku elektri~nega toka ste~e prost pretok elektronov, dodal {e tretjo, v obliki mre`e, ki je ta pretok kontrolirala. V praksi je to pomenilo mo`nost oja~anja {ibkih elektromagnetnih valov, ki jih je sprejemnik detektiral preko antene, v dovolj mo~ne elektri~ne impulze, da jih je mogel zvo~nik pretvoriti v zvo~no valovanje, sli{no v {ir{em prostoru. Kasneje, v naglem razvoju radijske tehnike konec dvajsetih in v za~etku tridesetih let, so triodam dodali {e nove elemente in tako dobili kompleksnej{e elektronke, kar je privedlo do bolj{ega sprejema in mo~nej{ega ter popolnej{ega zvoka radijskega sprejemnika. Zvo~niki, sprva grajeni po zgledu gramofonskih trobelj, so bili najprej lo~eni od sprejemnika, zgrajeni iz preproste papirne ali celuloidne membrane, `e v za~etku tridesetih let pa so se pojavili prvi zvo~niki z elektromagnetom, vgrajeni skupaj z sprejemnikom v enotno ohi{je. V pi~lem desetletju je bilo torej v radijski tehniki izumljeno prakti~no vse, kar je obvladovalo njen razvoj do iznajdbe tranzistorjev v petdesetih letih.

@e v za~etku dvajsetih let so zlasti v Ameriki in Veliki Britaniji nastale prve oddajne postaje, namenjene sprejemu {ir{ega kroga poslu{alcev, ki so oddajale novice, glasbo in celo `ive prenose iz koncertnih dvoran. So~asno s silovitim razvojem in z za~etki mno`i~ne proizvodnje radijskih aparatov so po svetu rasle ve~je in manj{e oddajne postaje, od takih, ki so nekaj ur dnevno zabavale sosede, do pravih, ki so z mo~nimi oddajniki pokrivale ve~ sto kilometrsko obmo~je.

S serijsko proizvodnjo radijskih sprejemnikov se je pred proizvajalci pojavilo tudi vpra{anje zunanje oblike samega aparata. Ve~ina me{~anskih hi{ je bila takrat opremljena s pohi{tvom v raznih neohistori~nih slogih ali v poznosecesijskih formah, le redko katero je bilo opremljeno z resni~no moderno ali art decojevsko opremo. Radio kot moderna elektronska naprava je v takem okolju seveda izgledal tuje kot raketa v koruznem polju. Velika ve~ina uporabnikov pa bi raje videla, da bi se vklopil v okolje vsaj tako diskretno kot gramofon in ravno izku{njo slednjega so uporabili mnogi proizvajalci. Elektronsko drobovje so spravili v obi~ajno leseno {katlo, narejeno iz dragocenih eksoti~nih lesov, obdelano z intarzijami ali rezbarjenimi robovi, povzetimi po pohi{tvenem oblikovanju izpred nekaj desetletij in tako uspe{no prikrili bistvo naprave. Podobno so potem storili {e z lo~enimi zvo~niki, kjer pa je bil {e dodaten problem, kaj storiti z odprtino pred zvo~ni{ko membrano, ki je seveda ni bilo mogo~e zapreti, saj se potem ne bi ni~ sli{alo. To odprtino so obi~ajno prekrili s svilnato tkanino, celotno sprednjo stranico pa ornamentno obdelali v lesu ali pa za celotno prekritje uporabili tkanino z izvezenim tiho`itjem. Vzorci v leseni plo{~i so bili obi~ajno povezani z glasbenimi motivi - lire, violinski klju~i, note ipd. Skratka, v tej prvi dobi je bila prevladujo~a tendenca k mimikriji novega elementa v stanovanju, kar ka`e na paradoksalen odnos uporabnikov, ki jih je radio po eni strani fasciniral in navdu{eval s svojo tehnologijo, po drugi strani pa jih je prav ta tudi pla{ila in so hoteli aparat vsaj na zunaj napraviti bolj doma~en.

@e v za~etku tridesetih let so se z ve~jim povpra{evanjem po aparatih, ki bi jih napajal elektri~ni tok iz omre`ja in ne velike, drage in kratkotrajne baterije, uveljavili sprejemniki z vgrajenim zvo~nikom. Ta korak je govoril tudi v prid dejstvu, da je radio postal avtonomen element v bivanjskem prostoru, ki se mu ni bilo ve~ potrebno pretvarjati, da je nekaj drugega. ^eprav so se mnogi proizvajalci {e celo desetletje oklepali oblikovanja v raznih posthistori~nih slogih (predvsem neogotskem), pa je kon~no nastopil tudi ~as, da se radio oblikuje svojemu modernemu in tehnolo{kemu poreklu primerno.

Trideseta leta predstavljajo zlato dobo radijskega razvoja, tako v tehnolo{kem kot predvsem v oblikovalskem smislu. Ve~ina radijskih sprejemnikov je takrat `e ponujala pribli`no enako kakovost sprejemanja in reprodukcije zvokov in proizvajalci so bili prisiljeni kupce snubiti tudi z novimi, atraktivnimi in uporabniku prijaznimi oblikami.

Industrijsko oblikovanje XX. stoletja so odlo~no zaznamovali novi materiali, ki so nadomestili les in kovino, najbolj usodno prav gotovo plastika. Njeno rojstvo ~asovno sovpada z razmahom elektri~nih aparatov in radiem, kot enim prvih in najbolj mno`i~nih tovrstnih proizvodov.

Leta 1906 je v Belgiji rojeni Ameri~an Baekeland izumil sinteti~no smolo, ki se jo je dalo uteko~injeno stisniti v poljuben kalup, ohlajena pa je imela veliko trdnost in pro`nost ter bila podobno kot porcelan dober izolator elektri~nega toka. Po njem so snov imenovali bakelit in predstavlja predhodnico vseh kasnej{ih plasti~nih mas.

Kmalu so nastale prve tovarne, ki so izdelovale bakelitne izdelke, pravi razmah pa je uporaba tega modernega materiala do`ivela v dvajsetih letih, ko so ga za~eli uporabljati za izdelavo raznih elektri~nih izolatorjev, {katlic, pa tudi nakita in gumbov. Tudi oblikovalci radijskih sprejemnikov so v bakelitu kmalu odkrili mo`nost za veliko popolnej{o realizacijo svojih oblikovalskih zamisli, kot pa jim je to ponujal les ali kovina. Art decojevske oblike, ki so zaznamovale arhitekturo neboti~nikov, je bilo mogo~e poljubno preigravati v materialu, s katerim si lahko tvoril ne le oglate, ampak tudi oble in zavite forme, celotno ohi{je pa izdelal v enem kosu. Prvotna omejitev bakelita je bila predvsem v omejenem barvnem spektru, saj so vanj lahko prime{ali le ~rn, rjav in zamolklo rde~ pigment. @e v tridestih letih pa so v laboratorijih v ZDA izna{li nove sinteti~ne smole, ki so omogo~ale poljubne barvne kombinacije in celo transparentnost materiala. Znane pod imenom katalinska plastika so preko oceana povzro~ile pravo revolucijo v oblikovanju (tudi) radijskih sprejemnikov, ki so jih za~eli izdelovati v najrazli~nej{ih barvnih kombinacijah in ~esto prav frivolnih oblikah. ^eprav bi za ve~ino teh izdelkov menili, da prej sodijo v otro{ko sobo, pa jim je zgodovina odmerila visoko mesto na oblikovalski lestvici, prakti~na unikatnost vsakega izdelka in njihova relativna redkost pa vrtoglave cene med dana{njimi zbiralci.

Tudi v Evropi je bakelit povzro~il mnoge vrhunce v oblikovanju radijskih sprejemnikov in predvsem legendarni okrogli sprejemniki angle{ke firme Ekco ali `e v tridestih letih zdizajnirani in po vojni izdelani Talismani ~e{ke tovarne Tesla, so danes ne samo radijske, temve~ tudi oblikovalske relikvije.

Razbohoteno oblikovanje in naglo nara{~ajo~a proizvodnja radijskih aparatov sta z II. svetovno vojno, predvsem v Evropi, do`ivela silovit padec. ^e je leta 1933 nem{ki oblikovalec Kerstling za potrebe propagande vzpenjajo~e se Nacionalsocialisti~ne stranke izdelal majhno bakelitno ohi{je strogih geometrijskih oblik, da bi vanj spravili preprost in poceni radijski sprejemnik, ravno dovolj dober, da se je führerjev glas iz Berlina sli{al po celi Nem~iji, so bili aparati nastali v ~asu vojne in v letih po njej tehnolo{ko skromni in oblikovalsko preprosti iz razlogov obubo`ane industrije. Kerstlingov Volksempfänger (ljudski radio) je bil odraz modernisti~ne minimalisti~ne nem{ke oblikovalske {ole (katere vrh, ironi~no, predstavlja Bauhaus, ki so ga nacisti tega leta ukinili), ve~ina medvojne produkcije pa je po preprostih formah posegala bolj iz potrebe po ~istem funkcionalizmu, kot zaradi estetskih norm.

Vse do za~etka petdesetih let se je evropska radijska industrija ponavljala v tehnolo{kih in oblikovalskih dose`kih prej{njih desetletij. Veliki giganti kot Philips in Siemens so si {e lahko privo{~ili izdelati kak{en presti`nej{i in oblikovalsko drznej{i model, ve~ina manj{ih proizvajalcev pa se je otepala z racionalizacijo materiala in reciklirala predvojne modele.

^eprav je vojna pustila posledice tudi v ameri{ki industriji radijskih sprejemnikov, pa so bile te kratkotrajnej{e in manj drasti~ne kot v Evropi. @e pred vojno se je radio naselil v prakti~no vsakem domu, med njo in {e posebej po njej pa se je pokazala potreba po novem statusu, v katerem sprejemnik ne bi bil ve~ svetinja, okoli katere se zve~er zbere dru`ina k skupnemu poslu{anju, ampak nekaj veliko bolj individualnega in mobilnega. Nekaj, kar lahko hkrati uporablja najstnik v svoji sobi, o~e pa zato ni prikraj{an za prenos tekme in mati ne za poslu{anje opere. Sodobne elektronke, ki so imele v prvih radijih velikost dana{njih `arnic, so bile sedaj izdelane v `e zelo majhnih cevkah, bakelitno ohi{je pa je znatno zmanj{alo te`o sprejemnika. Zato ni bilo te`ko izdelati kvalitetnega aparata, ki si ga lahko prena{al iz prostora v prostor, hkrati pa je bila cena plasti~nih radiev relativno nizka in si je dru`ina lahko privo{~ila tudi ve~ manj{ih sprejemnikov. Radio je postajal vse bolj nepogre{ljiv spremljevalec `ivljenja, aura ~ude`nega stroja in posve~enega objekta pa je za~ela izgubljati svoj sijaj. Mesto na dru`inskem oltarju je zasedla televizija.

Toda radio je na{el nove prostore, kamor televizija {e dolgo ni mogla in jih pravzaprav nikoli ni popolnoma osvojila. Radio je vstopil v avtomobile in bil pripravljen vozniku kraj{ati ~as, tudi ko je bil ta zdoma. Radio se je, zdaj ko je postal dovolj majhen in lahek, s ~lovekom lahko podal na piknik ali v hribe in bil pri prenosu novic {e vedno velik korak pred televizijo.

Petdeseta leta pa vseeno predstavljajo {e zadnje veliko obdobje radijskega dizajna in tehnologije. K slednji je prispeval razvoj tranzistorske tehnike, ki je privedel k temu, da je bilo radio kmalu mo`no spraviti v `ep. Toda prvo polovico petdesetih let so {e obvladovali sprejemniki na elektronke in ~eprav so oblikovalci zve~ine le variirali forme iz zlate dobe radijske zgodovine, je vseeno potrebno omeniti nekaj pomembnih novosti, ki so zaznamovale prvo povojno obdobje. Petdeseta so prinesla rojstvo in nagel vzpon pop kulture in ta se je prenesla tudi na oblikovanje radijskih aparatov, saj so bili sedaj glavni konzumenti mladi z druga~nim odnosom do medija, kot so ga imeli njihovi star{i. V radijske oblike so za{li elementi pop kulture, `ivahne barve in avtomobilski dizajn.

Vendar za ve~ino oblikovalcev radio ni bil ve~ tak{en izziv kot v dvajsetih, tridestih letih. Desakralizacija radia kot medija, tranzistorska tehnika, cenovna dostopnost in proizvodnja, ki ni ve~ obvladljiva v predstavljivih {tevilkah, so pripeljali do uniformnega izgleda ve~ine radijskih sprejemnikov, ki jih ~esto {e danes lo~imo le po napisih na ohi{ju. Seveda se {e najdejo izdelki, ki po svoji kvaliteti in izgledu izstopajo iz sivine povpre~ja, a ti bodo redko za{li v povpre~ne trgovine z avdio aparati.

Elektronke `ivijo svoje `ivljenje naprej v napravah visokega avdiofilskega zna~aja, ki se je tudi sicer vrnilo k svojim za~etkom - ~rnim {katlam {partanskih oblik z lo~enimi zvo~niki. Stari radijski sprejemniki pa se s svojim neponovljivim {armom vra~ajo s podstre{ij in kleti v posve~ene prostore novih zbiralcev.

Janez Zalaznik

(tekst je bil prvič objavljen v reviji Radar, januar 2001)

Vse pravice pridržane. Noben del teksta ali slik se ne sme javno publicirati brez avtorjevega privoljenja.

Reklamni oglas za radijske aparate znamke Radione, 1936

Telefunken 40W, Nem~ija, 1928, ~rn bakelit in zvo~nik Neufeldt & Kuhnke model Trilonuk, Nem~ija, 1927, ~rn bakelit. Prvi radijski sprejemniki so imeli lo~ene zvo~nike.

Dva primerka odli~nega oblikovanja v tridesetih letih v Evropi: levo italjanska Superla 550 iz leta 1939, desno holandski Philips M7A iz leta 1934.

^eprav oblikovan `e v tridesetih letih, so ga za~eli izelovati {ele v za~etku petdesetih let. Eden najbolj futuristi~no oblikovanih bakelitnih radiev v Evropi - ~e{ki Tesla Talisman 308U, je prisoten tako v radijskih kot oblikovalskih antologijah.

Primera ameri{kega “avtomobilskega” dizajna iz petdestih let. Desno prenosni Zenith R615W in levo legendarni Crosley 10-138 - eden najbolj kultnih povojnih radiev. Oba narejena iz bakelita.